Job 9

9. Poglavje

1 Tedaj odgovori Job in reče: 2 Resnično, vem, da je tako; a kako more smrtni človek biti pravičen pred Bogom mogočnim? 3 Ako bi se hotel pravdati ž Njim, Mu ne more odgovoriti ene na tisoč. 4 Modrega je srca in presilne moči – kdo Mu je kdaj kljuboval in ni škode imel? 5 On premakne gore, in nihče ne zapazi, da jih je prevrnil v jezi svoji. 6 On strese zemljo ž njenega mesta, in stebri njeni se pretresejo. 7 On veli solncu, in ne vzide, in zapečati zvezde v temo. 8 On razprostira nebo sam in hodi po valovih morja. 9 On nareja voz na nebu in rimščice in gostosevce in ozvezdja na jugu. 10 On nareja velike reči, ki se ne morejo preiskati, čudna dela, ki jim ni števila. 11 Glej, on gre poleg mene, pa ga ne vidim, hodi mimo mene, pa ga ne zapazim. 12 Če plen pograbi, kdo mu zabrani? kdo mu poreče: Kaj delaš? 13 Bog ne odvrača jeze svoje. Pomočniki Rahaba ^{▼▼Rahab (t. j. prevzetnik) je ime Egiptu.} se pred Njim morajo ukloniti. 14 Koliko manj bi Mu mogel jaz odgovarjati, kje naj dobim besed, da bi se prepiral ž Njim? 15 Tudi ko bi prav imel, bi mu ne mogel odgovoriti – milosti bi rajši prosil sodnika svojega. 16 Ko bi ga klical in bi mi odgovoril, jaz bi ne veroval, da je slišal moj glas, 17 on, ki me streti hoče v viharju in množi rane moje brez vzroka, 18 še sape mi ne da vase potegniti, a siti me z bridkostjo. 19 Če gre za moč močnega, On reče: „Glej, tu sem!“ in če za sodbo: „Kdo si me upa pozvati?“ 20 Ako bi tudi prav imel, bi me vendar usta moja obsodila, ako bi bil popoln, bi On dokazal, da sem popačenec. 21 Nedolžen sem! ne maram za dušo svojo, zaničujem življenje svoje – 22 vse eno je! Zato pravim: I nedolžnega i brezbožnega uničuje! 23 Ko bič nagloma ubije, smeje se On izkušnji nedolžnih. 24 Zemlja je izročena oblasti krivičnikov, On zakriva obraz njenim sodnikom. Če On ne, kdo pa drugi? 25 Dnevi moji teko h koncu hitreje nego tekač, beže, sreče ne vidijo nič. 26 Lete naprej kakor čolni iz bičja, kakor orel, ko šine doli na plen. 27 Ko rečem: Hočem pozabiti žalovanje svoje, opustim svoj tožni obraz in razvedrim si lice – 28 groza me je vseh bolečin mojih; vem, da me ne spoznaš za nekrivega. 29 Moram veljati za krivca – čemu bi se pa trudil zaman? 30 Ko bi se umil s snežnico in z lugom si očistil roke, 31 ti me vtakneš v mlakužo, in celo svoji obleki se bom gnusil! 32 Zakaj On ni mož kakor jaz, da bi mu odgovarjal, da bi skupaj šla pred sodbo. 33 Ni ga med nama razsodnika, ki bi smel na oba položiti roke. 34 Naj umakne od mene šibo svojo in naj me ne plaši strah njegov, 35 in govoril bom in ne bom se Ga bal; kajti nisem tak sam v sebi.